sobota, 16. februar 2013

lisa četrtič.


Začetek te kolumne bi moral pisat Mr. On je namreč prerezal popkovino pri porodu. In to je bil prvi korak k Miškolinovi samostojnosti. Najbrž. Drugi korak je bila flaška. Tretji korak je bil, da je Miškolin brez joka 'preživel' pol ure brez mene. Potem je sledilo najbrž še nekaj korakov, ki sem jih potlačila nekam globoko v svojo podzavest. Ker 'Miškolin je moje dete in ne more brez mene'. Naslednji korak se je zgodil dva meseca nazaj. Fant niti mililitra mleka ni več hotel spiti v mojem naročju. Da je  v miru pojedel, je moral sam ležati na kavču in sam držati flaško. Spet nova frustracija. OK, sem si rekla. Pač raste.
Točno pred mesecem dni pa je bil tisti večer. Večer, ko je Miškolin prvič sam spal v svoji sobici. Priprave na dan samostojnosti so potekale dlje časa. Začelo se je samo z idejo, da se mi zdi to pedagoško (čeprav kar se tiče pedagogike, po pravici povedano, nimam prav veliko študijske podlage). Pa še. Prej bomo to storili, lažje bo za Miškolina. Mr se strinjal. No, o tem, kako bo z menoj, pač nisem razmišljala. Sobica je bila nared. Stene prepleskane in posušene. Še zavese sem obesila. In origami-ptičke. Da mu bodo pregnali vse meglice. In potem ...
.... Potem je sledil najin dialog. A ga nocoj preseliva? Ah, ne. Bomo jutri. Po štirinajstdnevnem vedno istem dialogu in uvajanju ideje, da Miškolina preseliva v svojo sobo, je le prišel tisti večer.
Med večernim kopanjem me je začelo stiskati v prsih. Med uspavanjem so prišle solze v oči. In ko je Miškolin zaspal, sem se kot najstnica 'počila' na kavč in kovter če glavo'. Mr se mi je nasmehnil in mi namenil stavek. Joj, Uri, kako boš jokala šele, ko se bo odselil? Ponoči sva imela rahlo priprta vrata. Njegova. Najina so bila odprta na stežaj. In seveda sva vklopila bejbifon. Kar tako. Da bova zagotovo slišala, če se bo kaj dogajalo v sosednji sobici. Naslednje jutro se je najin Miškolin zbudil ob isti uri kot vsak prejšnji dan. Z istim nasmehom, kot če bi spal v najini spalnici.
Zdaj mu manjka samo še en korak do samostojnosti. Ko prav zares ne bo več 'moje dete'. Samo še shodi in že ga bo pot vodila v tisto pravo samostojnost. Samostojnost, ki me straši.

1 komentar:

  1. Uf, boš videla ti koraki se kar nabirajo in nabirajo.
    Ko ni več v plenicah, ko gre sam lulat, ko si sam zobe umije, ko si sam rito obriše, gre prvič v vrtec, prvič nekje prespi, gre prvič sam čez cesto, ko se vpiše v šolo (kar bomo danes storili mi)...

    Še bomo smrkale mamice, še. :)

    OdgovoriIzbriši