nedelja, 24. februar 2013

lisa osmič.


Ko je bila moja prva novoletna zaobljuba prelomljena, ko se je januarska otožnost  (po vremenu sodeč , spomladanska utrujenost) končno  poslovila, ko so minili dnevi brez navdiha, ko se je vrnila zima ... Ja, ko je bilo vse to mimo, sem se končno spravila k sebi in se (prvič odkar sem na porodniški) odpravila  v opero. V dom mojih otroških sanj. Šla sem poslušat in uživat Monteverdijevega Orfeja. Nastopali so moji sošolci in prijatelji z akademije. Komaj sem čakala večer in prav nervozna sem pred odhodom Mrju pripravila še eno čisto kratko modno revijo.
Karta za stojišče me je čakala na recepciji. Ko se je oglasil tisti znani durov kvintakord, ki nas prosi, da utišamo telefonske aparate, se seveda vsi 'stojiščniki' presedemo na sedeže, ki so ostali prosti. Nič kaj čedna navada, a tako smo se študenti Akademije za glasbo razvadili.
Med predstavo me žuli. Niso krivi 'ukradeni' sedeži, ki so tako fino na novo pretapicirani. Ni kriva zahtevna renesančna glasba. Niso krivi sošolci. Krive so moje črne misli. Zalotim se, kako kar tako, na tiho malo obsojam sošolce. Moje drage sošolce, ki cvetijo, ki  prav v tem trenutku uživajo na odru, ki imajo zdaj vsak večer svojo maskerko, ki se vsak dan pred vajo dobijo na 'pevski kavici', ki vedo mnogo čenč iz glasbenega sveta, ki imajo urbano življenje.  Medtem ko jaz doma suhe žemlje ribam in sem pa tja skočim na faks za kako urico.
Po predstavi smo se šli solze, smeh, objeme. In vse kar paše zraven.
Ko sem se vrnila, sta moja dva tipa že sanjala. Najprej sem čisto potiho šla v Miškolinovo sobico. V poltemi sem mu pritisnila na njegovo rdeče lice en cmoček, ga malo poduhala in poslušala njegovo umirjeno dihanje.

Ni komentarjev:

Objavite komentar