sreda, 27. februar 2013

lisa zadnjič.


Toliko stvari bi želela še deliti z vami. Zgodbo o božičnem drevcu, ki se je preselilo na balkon in je tam še danes.  O krokodiljih solzah na poti v Ljubljano, za katere ti je vseeno, če jih kdo opazi. O uvajanju goste hrane in o tem, kako postati profesionalka v odstranjevanju trdovratnih madežev. O dojenju in o mlečnih formulah. O tem, kako hudo je mamam, ki za pustno nedeljo niso pripravile bonbončkov, drobiža pa jim je zmanjkalo. Ja, še toliko stvari bi želela deliti z vami, a je previjalno torbo zamenjala šik resna torbica za v službo.
Prejšnji tedni so bili še kar stresni za našo malo družinico in tudi za malo razširjeno družino.
Prijavila sem se na avdicijo. Za službo. Čudovita reč. Ko sem prebrala razpis, sem po dolgem času začutila tiste posebne metuljčke. Metuljčke treme. In tem metuljčkom so sledile neprespane noči in vežbanje. Še kar veliko vežbanja. Vežbanja, ko je bil Miškolin v varstvu pri babici in vežbanja, ko sva skupaj prepevala. Tako s podprtim tonom in z resnim izrazom na obrazu. Obadva.
Korepeticije, ure pri profesorici, jamranje, nastopi pred Mr.-jem, šoping črnih tazakmašnih cunj, obupavanja, hrepenenja.
Bila sem naporna. Precej, sploh zadnji vikend. Ko sem bila tiho in jedla čokolado. Najraje bi prespala dneve, samo da mi nihče ne bi vzel iz glave nobene misli, nobene note. Ves čas sem ponavljala fraze, besedila, si risala podobe v glavi.
Na dan avdicije sem bila kot rožica. Pa ne tista, ki cvete samo enkrat. No, mogoče pa. Kakorkoli. Na avdiciji sem še kar cvetela. Dovolj cvetela, da sem jo uspešno opravila.
Tako se je moja porodniška predčasno iztekla. Miškolin je na varnem pri babici. Jaz se kar naenkrat grem ping pong med službo in domom. Mr. je osvojil level 6 v gospodinjskih opravilih (manjka mu samo še likanje).
In tu se moja zgodba Urške na porodniški zaenkrat zaključi. Ko boste kaj v filharmoniji, na vokalnem abonmaju, me pa kar kaj pocukajte za kiklo. Jaz sem tista s podočnjaki. Jaz sem mamica Uri.

vrtiljak

ta teden se tako hitro vrti.
življenje je pa res vrtiljak.
danes grem z njima v službico.


torek, 26. februar 2013

lisa desetič.


Po mnenju vrlih psihologov so kompromisi pomemben del vsakega človeka. Še več. So neizbežni. Sklepamo jih z ljudmi, s katerimi bivamo, z ljudmi, kih jih imamo radi. Sicer menda kompromisi ne pomenijo poraza, ampak so znak zrelosti. Priznam, meni večkrat niso tako zelo simpatični. Najbrž zato ne, ker ne maram srednjih poti in ja, tudi zato ne, ker končni izid ni točno tak, kot sem si ga zamislila. Razvajenka. In kompromise včasih sklepamo tudi sami s seboj. To je sploh posebna zvrst kompromisov. Tu sploh ni prostora za manipulacije, niti za žrtvovanja. In jaz sem zadnjič sklenila ogromnega. Kompromis namreč.
Ko sva z Mr.-jem začela urejati stanovanje, so bili moja največja skrb zavese in ostali 'dodatki'. Šele potem sta v moji glavi postala pomembna tudi ogrevanje in elektrika. In kavč. Ja, seveda. Kavč naj bo prosim bel, je bila moja želja. Nad nakupom tevejke je imel monopol Mr. Tako sva si ob sprotnem navdihu (velikokrat s kompromisi) ustvarila gnezdece.  Ljubko najino gnezdece, pralno na 40 stopinj.
In pomemben del v tem navdihu,če ne sam vrh, so zasedli kuhinjski prti. Ah, pri teh bila sem zelo pedantna. Če ne že kar fina gospa. Vedno je prt moral biti iz blaga, v modrem odtenku in s čipko. No, seveda takih nisem dobila po'gorenjskih' cenah. In sem ju pač naredila sama. Dva. Podobna, a tako pomembno drugačna. Potem sva z Mr.-jem zaživela. In tudi najini prti. Kmalu sem vpeljala še nadprte. Nisem bila sitna, ko se je kaj polilo. Saj se vse opere. In sta minili dve leti najinih kosil in večerij, obiskov, pic, adventnih venčkov ...
In zdaj smo trije. Fensi-šmensi je preteklost. Na mizi umivava Miškolina. Čof čof, se oglaša prt, ko dobiva pljuske vode. Miškolinove roke uživajo na mizi, sploh, če so na njih ostanki hrane. Take, barvaste. Take barve, ki še z venišem ne grejo ven. In sem bila prisiljena v kompromis. Da ta stilska prta gresta na čakanje. Na drugačne čase. Ko se bomo spet šli čajanke in bomo znali vsi obvladovati svoje gibe pri hranjenju.
In od takrat imamo plastičen prt. Dobrodošel, grdi polivinilast prt, sredi našega kuhinjskega vrveža. In dobrodošel kompromis.

ponedeljek, 25. februar 2013

lisa devetič.


Naš Miškolin je dopolnil osem mesecev. V zadnjem mesecu je vse, kar je čisto malo spominjalo na dojenčka, 'pospravil v škatlo in nanjo napisal me več ne briga'. Zdaj je neustavljiv pri plazenju  in sedi kot pravi gospod. Ima dva zobka. Zgornji dvojkici. Ki ga naredita takega malega mlečnega vampirčka. In je zelo velik.  Z e l o.
In ko je 80-kolekcija dobesedno počila po šivih, smo se podali v šoping. Še načrt smo si izdelali (take SOS sestanke na tekočih stopnicah zorganizira moj Mr, da me slučajno šoping ne odnese predaleč). Znašli smo se na otroškem oddelku. Vklopila sem radar za modro-sivo-zeleni odtenek. Aha,  deški oddelek je tamle. Hitro sem nabirala cunjice. Bolj kot po komadih, sem jih nabirala na kilo. Potem sem zavila še malo na rozasto stran trgovine in na oddelek za novorojenčke.  Medtem ko sem pasla oči, sem začela malo preračunavati. Kolikšno vsoto evrčkov sem nabrala. Krepko sem že prekoračila tisto mejo. Tisto, ki sem si jo zamislila preden sem stopila v trgovino. In sem na pomoč poklicala Mrja.
»A ni luškan tale puloverček? A te moti, da je notri male vijolične barve? Joj, pa tako lepo bi se podala k njegovim očkam. Oh, glej te gumbke. Sledil je še cel plaz mojih medmetov in vprašanj, na katera je imel Mr samo en odgovor. »Hm.«
Grrr, kako me razjeda ta odgovor. Ne tič ne miš. Hm??? Pa kje je moj tip našel ta medmet.
»Ojoj, glej, kdo kupuje take puloverje, na katerih je narisana smrt?« se nisem pustila motiti v svoji nakupovalni mrzlici. Se bova že v avtu pomenila,kaj je s tem hm-om.
»Kaj pa tale jopica?« Moj pogled ga ne premoti. »Jopice so za ženske. In tisto niso smrti. Tisto je gusarski pulover. Tistega bomo vzeli.« Malo sem zavila z očmi, ker pač ni bilo po moje, a vseeno. Saj mu bo prav prišel puloverček. Enkrat že.
Doma sem nove pridobitve oprala. In naslednji dan bi mu zelo prav prišel gusarski pulover. Inglejgazlomka, premajhen mu je bil. Kaj pa zdaj? Ja, nič. Sem mu pač všila eno zadrgico in zraven še en gumbek. Pa ima zdaj gusarko jopico. In Mr? On je imel samo en odgovor na gumbek na Miškolinovi jopici. »Hm.«


BBO_6082

dobro jutro ponedeljek

BBO_6781BBO_6784BBO_6795BBO_6791BBO_6802BBO_6798
dobro jutro, ponedeljek.

nedelja, 24. februar 2013

lisa osmič.


Ko je bila moja prva novoletna zaobljuba prelomljena, ko se je januarska otožnost  (po vremenu sodeč , spomladanska utrujenost) končno  poslovila, ko so minili dnevi brez navdiha, ko se je vrnila zima ... Ja, ko je bilo vse to mimo, sem se končno spravila k sebi in se (prvič odkar sem na porodniški) odpravila  v opero. V dom mojih otroških sanj. Šla sem poslušat in uživat Monteverdijevega Orfeja. Nastopali so moji sošolci in prijatelji z akademije. Komaj sem čakala večer in prav nervozna sem pred odhodom Mrju pripravila še eno čisto kratko modno revijo.
Karta za stojišče me je čakala na recepciji. Ko se je oglasil tisti znani durov kvintakord, ki nas prosi, da utišamo telefonske aparate, se seveda vsi 'stojiščniki' presedemo na sedeže, ki so ostali prosti. Nič kaj čedna navada, a tako smo se študenti Akademije za glasbo razvadili.
Med predstavo me žuli. Niso krivi 'ukradeni' sedeži, ki so tako fino na novo pretapicirani. Ni kriva zahtevna renesančna glasba. Niso krivi sošolci. Krive so moje črne misli. Zalotim se, kako kar tako, na tiho malo obsojam sošolce. Moje drage sošolce, ki cvetijo, ki  prav v tem trenutku uživajo na odru, ki imajo zdaj vsak večer svojo maskerko, ki se vsak dan pred vajo dobijo na 'pevski kavici', ki vedo mnogo čenč iz glasbenega sveta, ki imajo urbano življenje.  Medtem ko jaz doma suhe žemlje ribam in sem pa tja skočim na faks za kako urico.
Po predstavi smo se šli solze, smeh, objeme. In vse kar paše zraven.
Ko sem se vrnila, sta moja dva tipa že sanjala. Najprej sem čisto potiho šla v Miškolinovo sobico. V poltemi sem mu pritisnila na njegovo rdeče lice en cmoček, ga malo poduhala in poslušala njegovo umirjeno dihanje.

sobota, 23. februar 2013

lisa sedmič.


Vozičkanje. Eno najpriljubljenejših početij mladih mamic in hkrati obsojanja vredno vsakomur, ki ne prihaja iz mamisveta . V smislu, kaj imajo te preveč časa. Vozičkanje ima v mamijeziku posebno mesto. Je v samem vrhu nabora najljubših besed tega jezika. Je sopomenka izrazu ubiti dve (ali več) muhi na en mah.
Je odlična priložnost, da nepospravljena kuhinja počaka. Da kosilo še ni skuhano. Da cunje niso oprane. Za vozičkanje šminka ni potrebna. Je super čas za opravljanje telefonskih pogovorov. In še bolj super čas za klepet v živo, če je s teboj sovozičkarica. In povrh vsega je to zelo zdrava reč. Za mamico in še bolj za dojenčka. Zrak. Obilo D vitamina in premikajoče se podobe. Je anticelulitni tretma in včasih nujna psihična pomoč. Pri vozičkanju ni pomemben cilj. Pomembna je pot. Lahko se sprehajaš na relaciji desetih metrov eno uro. Gor in dol. Pri vozičkanju je pomemben sam obred. Da greš pogledat, kakšen je svet, ki nima štirih sten.
Vse to so dolžnosti in pravice vozičkanja. Razen v primeru, ko se 'samo' vozičkanje dvigne na višji nivo. Ko 'samo' vozičkanje postane promenada. 
Promenada se še kar rada zgodi na Bledu. Sploh če smo okoli praznikov. Vozički so sveže oprani in prav lično opremljeni z igračami, ki so za pokazat'. Vse mamice imajo na sebi malo boljša oblačila. Očkoti imajo v eni roki star kruh za labode, v drugi fotoaparat (ali pametni telefon). Vsi se oglašajo. 'O vaaaav, kako lepo.' in 'Ekskjuzmi, teknju.' Vsi se sončkajo. In seveda vozičkajo. Ta družinska idila kar traja in traja, vse dokler se človečku v vozičku ne da več iti promenade. Premikajoče se podobe se premikajo prepočasi. Rokavice so sicer prepotrebne za okus mamice, a otročiču gredo na živce. In takrat se tudi promenada dvigne na višji nivo. Ker jok iz vozička pač ne spada na promenado. Dvigne se na nivo skakanja obeh staršev okrog vozička, kriljenja z rokami, oponašanja žabe in končno –na rešitev iz vozička in še za povrh – na hitro hojo do avtomobila.
Tudi mi smo se šli promenado. In ja. Imeli smo vse potrebno.  Nobel cunjce zame, fotoaparat za Mrja, nadležne rokavičke za Miškolina. Bila je čudovita promenada in tudi malo hitra hoja.


BBO_5058

petek, 22. februar 2013

petkovo popoldne

Mr je v službici.
doma sva sama.
z miškolinom.
igrava se.
za mamico in sineka.
in vriskava in pojeva.
in jeva in se smejiva.
in se pogovarjava in objemava.
sem in tja jaz pokukam v note,
sem in tja se miškolin igra s špagico, 
ki pomaga žaluzijam,
da so še na oknu.
(no, je pomagala)

čudovito petkovo popoldne.

lisa šestič.


Zdaj ko sem tudi jaz mama, me je prijelo. Točno tisto, kar mi je šlo najbolj na živce pri moji mami. Priprave na praznike. Tako se imenuje projekt, ki  me je obsedel. In potem še prazniki. Kar naenkrat nimam namena iti v kino, ampak želim v miru preživeti te dni z mojima tipoma.
In v glavi imam plan. Plan opravil (za A3 format), ki jih moram storiti čez vikend, da bom potem čez praznike lahko samo uživala. Na njem so se znašli velepomembni opravki.  Pomivanje oken, peka piškotov in potice. Smrečica, obeski za smrečico,  jaslice, lučke. In ni božiča brez slavne božične zvezde (ki mi po pravici povedano potem marca gre že tako zelo na živce, ker dama še kar hoče biti z nami, v mojih mislih pa so rumeni tulipani na okenskih policah). Majhne pozornosti za moje najdražje.  Za kupe perila si želim, da bi se enostavno zgodili. Oboji. Tisti, ki čakajo na pranje in tisti, ki bi se močno radi zlikali. Knjige moram vrniti v knjižnico, ker se nimam namena med prazniki obremenjevati 'z zamudniškimi dolgovi'. Trgovina. Ja, in tudi kolumna je (bila) na seznamu.
In ker sem ravno zadnjič pisala o zarečenem kruhu, sem se vzela v roke. In so  kar padale. Alineje. Ena za drugo. Lepo po vrsti in z andahtjo.
No, seveda se je moralo nekje zalomiti. Tokrat se je to zgodilo pri trgovini.  Res je, da imam že od avgusta občutek, da je v vseh trgovskih centrih taka gneča, kot bi bili štiriindvajstega decembra, a zdaj je res prišel ta čas. Bum! Na oddelku s pecilnim praškom in vanilinim sladkorjem je gužva. Gužva je v trafiki.  Na blagajnah je noro. Prodajalke se opravičujejo in voščijo vse dobro. Hitre-postrezi-si-sam-blagajne samo utripajo, ker sistem ne zdrži takega pritiska. Vsi smo malo nervozni, ker si želimo, da bi čimprej opravili s to nujno sitnostjo. Pa vseeno nam vest ne dovoli, da bi sikali in smo še kar prijazni (četudi samo v frazah), ker je bil božič.

ponedeljek, 18. februar 2013

lisa petič.


Polnozrnati kruh. Pirin kruh z bučnimi semeni. Božični kruh.
In na mojem jedilniku najpogostejši – zarečeni kruh. Peka vedno uspe. Zarečen kruh je vedno idealno vzhajan in vedno se ga do sitega najem.
Moj zarečeni kruh je spečen iz tistih pametovanj, ki sem jih naumila pred in med nosečnostjo. Sestavljen je iz pametovanj, kako Miškolinu ne bom kupovala igrač kar tako, ker bodo znižane. Kako mu bom samo brala pravljice in ne bo gledal čisto nič televizije. Niti risank. Kako ga bom masirala vsak dan. Kako mi materinstvo ne bo nikoli predstavljalo napora, ampak mi bo vse en sam izziv.  Kako bom vsak dan imela umite lase in čudovito naličen obraz. Kako se bodo vse kile, ki jih bom pridobila med nosečnostjo, kar stopile. Kako bo moja samodisciplina vsak dan pospravljala kuhinjo. Kako se bom vsaj enkrat na dan posvečala samo Mr.-ju. (ker so nas v materinski šoli učili, da moški postanejo ljubosmni.) Kako ....
In zdaj. Zdaj sem mami.  Odprla sem pekarno zarečenega kruha. Moja pametovanja so se nekje prelevila v realnost. Blazno nobel se sliši, če rečem, da imam prioritete. Če povem po pravici .... Jem zarečen kruh.
Zdaj so se moji modni trendi spremenili. Koža mora dihati in make-up tega ne dopušča. Za lase je zdravo, če se jih ne umiva vsak dan. Mrju najbrž paše, če je lahko kdaj sam. Miškolin ima igrač 'na izvoz'. Tiste, ki jih je dobil pred rojstvom (in so v unisex bež barvi), tiste, ki jih je dobil kar tako, ki mu jih je prinesel Miklavž, ki mu jih podtaknila Miška Minka, ki jih je dobil za pol leta ... Knjige s pravljicami so super. Predvsem za v usta. In televizija je včasih še zadnja rešitev, da zdržimo kakšno minuto pri miru. Materinstvo je tako lep izziv, a naporen. Za kilograme bom tudi morala poskrbeti sama. Prav tako za svojo samodisciplino.
Seveda redno oskrbujem zalogo. Da sestavin za zarečeni kruh nikoli ne zmanjka.  Kako bom stroga in dosledna mama. In hkrati ljubeča in ne bom razvajala. Kako bom, ko bom ... Mhm.
No, redi pa ne, ta moj zarečen kruh.

dobro jutro ponedeljek

miškolin spi.
Mr teka teka.
(upam, da se ne kotali v tem snegecu)
jaz pa sem že pri drugi danes.

dobro jutro, srčni ponedeljek.


sobota, 16. februar 2013

lisa četrtič.


Začetek te kolumne bi moral pisat Mr. On je namreč prerezal popkovino pri porodu. In to je bil prvi korak k Miškolinovi samostojnosti. Najbrž. Drugi korak je bila flaška. Tretji korak je bil, da je Miškolin brez joka 'preživel' pol ure brez mene. Potem je sledilo najbrž še nekaj korakov, ki sem jih potlačila nekam globoko v svojo podzavest. Ker 'Miškolin je moje dete in ne more brez mene'. Naslednji korak se je zgodil dva meseca nazaj. Fant niti mililitra mleka ni več hotel spiti v mojem naročju. Da je  v miru pojedel, je moral sam ležati na kavču in sam držati flaško. Spet nova frustracija. OK, sem si rekla. Pač raste.
Točno pred mesecem dni pa je bil tisti večer. Večer, ko je Miškolin prvič sam spal v svoji sobici. Priprave na dan samostojnosti so potekale dlje časa. Začelo se je samo z idejo, da se mi zdi to pedagoško (čeprav kar se tiče pedagogike, po pravici povedano, nimam prav veliko študijske podlage). Pa še. Prej bomo to storili, lažje bo za Miškolina. Mr se strinjal. No, o tem, kako bo z menoj, pač nisem razmišljala. Sobica je bila nared. Stene prepleskane in posušene. Še zavese sem obesila. In origami-ptičke. Da mu bodo pregnali vse meglice. In potem ...
.... Potem je sledil najin dialog. A ga nocoj preseliva? Ah, ne. Bomo jutri. Po štirinajstdnevnem vedno istem dialogu in uvajanju ideje, da Miškolina preseliva v svojo sobo, je le prišel tisti večer.
Med večernim kopanjem me je začelo stiskati v prsih. Med uspavanjem so prišle solze v oči. In ko je Miškolin zaspal, sem se kot najstnica 'počila' na kavč in kovter če glavo'. Mr se mi je nasmehnil in mi namenil stavek. Joj, Uri, kako boš jokala šele, ko se bo odselil? Ponoči sva imela rahlo priprta vrata. Njegova. Najina so bila odprta na stežaj. In seveda sva vklopila bejbifon. Kar tako. Da bova zagotovo slišala, če se bo kaj dogajalo v sosednji sobici. Naslednje jutro se je najin Miškolin zbudil ob isti uri kot vsak prejšnji dan. Z istim nasmehom, kot če bi spal v najini spalnici.
Zdaj mu manjka samo še en korak do samostojnosti. Ko prav zares ne bo več 'moje dete'. Samo še shodi in že ga bo pot vodila v tisto pravo samostojnost. Samostojnost, ki me straši.

četrtek, 14. februar 2013

najin valentinček

ljubezen za pogledat'.

BBO_6624
ljubezen za pokazat'.

BBO_6620

ljubezen za pojest'.

BBO_6627

lisa tretjič.


Predsedniki in predsednice so že od vekomaj sedeli na drugačnih sedežih kot 'navadni' ljudje. Času primerno. V nosilnicah, v kočijah, v posebnih separejih na vlaku ali pa na zadnjih sedežih v avtu.
Kot jaz. In zdaj imam počasi dovolj predsedovanja tam zadaj v našem enoprostorcu posebne sorte. Naš enoprostorec je svoje ime dobil iz dveh razlogov. Prvič. Naš avtoček ima troje vrat in je v resnici tako majhen, da je vse skupaj en sam prostor. In drugič, ker ima raztegljiv prtljažnik. A vse ima seveda svojo ceno. Tudi ta naš čudežni prtljažnik. Precej logično in nič kaj meni po všeči. Ko prtljažnik povečas, se prostor za noge predsednice občutno skrči. In tako sem med vožnjo vedno napol v položaju dojenčka v maternici.
Kaj pa Miškolin? Miškolin ima razgled. On opazuje.  Naravo, varnostni pas, vse igračke, ki krasijo njegovo lupinico, in naju. On s sprednjega sedeža opazuje, kako si predsednica (njegova mami) maže trepalnice in se z maskaro ponevedoma dregne v oči, ker je bil pač velik ovinek. Miškolin opazuje, kako pametujem svojemu šoferju (Mrju), kako je treba voziti. Opazuje, kako s kamero na mobitelu režiram in snemam vse družinske izlete. Izlete, ki se zdijo (po prtljagi sodeč) vsaj štirinajstdnevni izleti na morje. Pa to še zdaleč niso. Toliko prtljage pač pritiče majhnemu dojenčku. Tudi če se gre samo v trgovino. Voziček. Igračke. Mehka nosilka. Flaške. Dekica. Rezervna oblačila. Še ena rezervna oblačila, ker nikoli ne veš. Pa plenice, seveda. In še sto stvari.
Čisto potiho komaj čakam, da naš Miškolin še malo zraste in bo tako on postal predsednik. No, roko na srce. Neke vrste predsednik je že. Le še zadnji, ta predsedniški sedež v avtu mu manjka.

sreda, 13. februar 2013

lisa drugič.


Zdaj je bil  v hiši novorojenček. Vsi smo začeli hoditi po prstih. Nihče ni povzdignil glasu. Mobiteli so bili na tiho. Edino Mozartov koncert za flavto in harfo se je slišal. Tako ljubeznivo. V kuhinji sta vela vonj po pletenici zame in vonj po na litrih kuhanega čaja za dojenje.  Hladilnik je bil poln mleka, tistega  tamastnega.  Ogromno vseh sort mlečnih izdelkov. Vsi smo gledali na tisti slavni list, ki sva ga prinesla  iz materinske šole. Prehrana v času dojenja. Na listu so se obetali blazni gurmanski užitki, do katerih mi potem v resnici niti ni bilo.
 Jaz sem se našla nekje med spalnico in dnevno sobo. Hodnik je bil moja nova pista za modne revije, kjer sem (sama sebi) razkazovala spalne srajce. Takšne z v - izrezom, takšne z naramnicami, takšne in drugačne.
Po dveh tednih triurnega bioritma je bilo vse že veliko lažje. Tistih starih najljubših kavbojk sicer še vedno nisem mogla navleči nase, a sem se počutila spet doma.  Sveta brez Miškolina si nisem več mogla predstavljati. V mami-forumih sem velikokrat našla odgovor in predvsem tolažbo za vsak svoj strah.  Bodijev sem počasi  tudi imela na izvoz, tako da sem lahko prala celo na dva dni. Ta bele posebej in ta modre posebej. Tudi Mr je bil v trgovini že prav spreten. Poznal je vseh sort blazinic za dojenje, postal je ekspert v pomivanju flašk in v sestavljanju prsne črpalke.  Kuhinja se je vsak dan svetila od čistoče. Prav nič v mojem stilu umetniškega nereda, ki  je šel Mrju tako zelo na živce.
Po treh mesecih sem se že počutila kot mamica na porodniški. Tako kot sem si predstavljala. Vsakdan ni bil več samo poln na ure zrenja iz oči v oči in nežnih nasmehov. Zdaj je moj vsakdan napolnilo tudi polno drugih radosti. Glasni pogovori z Miškolinom, dolgi sprehodi v gozd, seveda tudi sprehodi v džunglo nakupovalnih središč. Veliko crkljanja, malo jamranja, veliko kavic, veliko igrač, ogromno praška za perilo, veliko glasbe. Pa je spet še en dan naokoli. Pa je spet še en mesec naokoli. In je Miškolin dopolnih pol leta.

torek, 12. februar 2013

lisa prvič.

urednici sem poslala še zadnjo kolumno.
ja, urška na porodniški bo samo še ta teden in naslednji teden v lisi.
in potem se bo zgodba zaključila.
in za vse tiste, ki ste morda želeli prebrati kolumno,
pa lise ni bilo več v trgovini ...

lisa prvič.
Maja sem vsak dan imela izlet v  mesto narcis in jekla. Na Jesenice. Izleti so imeli vedno isti cilj - sobo s CTG-jem. In tam sem vsakič ležala slabo uro. In vedno je bila v sobi z menoj vsaj še ena nosečnica  (že čez rok, seveda), ki je kot jaz ležala v slogu naplavljenega kita na masažni mizi in ki je imela prav tako kot jaz okoli trebuha napete elastike in na njih tista dva  črna ploščka, ki sta merila utrip baby-kitovega srčka in (ne)popadke mame-kita.
Dokler se je rok poroda bližal, so bili ti izleti polni pričakovanja in veselja. In potem je bil rok poroda mimo. Miss narcis so na Jesenicah že zdavnaj izbrali in izleti so počasi dobili tudi podtone histerije in panike,  a najin Miškolin se še kar ni odločil priti na naš svet. Dokler ...
Ker sem kot srečka nosečka smrčala, se je Mr tudi tisto noč preselil na kavč. Ob pol enih nisem mogla več spati. Ojoj, ali so to popadki? Ah, ne. No, mogoče so. Ne, ne. Ja, so. Po eni uri ugibanja in štopanja popadkov sem le šla v dnevno in zbudila Mrja. On se je hitro obril, meni se ni mudilo. Še lase sem si umila in kar naenkrat sem imela potrebo po 'fenfrizuri'. In sva šla. Spet na izlet. Tokrat na nočnega. In -zame- na izlet v eno smer.
Dežurna babica je bila na čiku. Čistilka jo je poklicala in spet je bil čas za CTG. In tokrat je aparat risal drugačno risbico. Hribčki so bili hribi in dolinice so bile doline. Sprejeli so me in šla sem 'čakat' na oddelek v sobo. In sem še pozajtrkovala. Tudi kosilo sem še jedla. Vmes je Mr skočil na 'makaronflajš'. Potem pa akcija.
Sterilna porodna soba, Mr, babica (spet  se je v službo vrnila'ta dežurna), ginekolog, jaz in popadki.
Pet čez enajsto zvečer sva z Mrjem postala starša. Tako lepi trenutki. Tako močni. Tako nežni.
In kmalu sem bila spet v sobi na ginekološkem oddelku. Z najlepšim darilom, kar sem ji kdajkoli dobila na kateremkoli izletu. V mojem naročju je bil najin Miškolin. Največji in najtežji gorenjski novorojenček. S črnimi očki in kosmat kot ... Skratka dete s samimi presežki. Kot je najbrž vsako dete svoji mamici.
In tu se začne moja zgodba. Zgodba mamice Uri.

pustno jutro

naša maškara še spi.
tole so fotografije s pustne sobote.
ko je bil miškolin do poldneva v pižamci.
danes bo mogoče cel dan.
ker je pust.
in ker je on pingu.






ponedeljek, 11. februar 2013

dobro jutro ponedeljek

spet je ponedeljek.
walking machines me že čakajo, 
da skupaj zakorakamo v nov dan.
(še dobro, da so oil resistant.
po tem vikendu cvrtih mastnih krofov.)



dobro jutro, ponedeljek.

nedelja, 10. februar 2013

ne maram

čisto mogoče je, 
da je zima za veliko ljudi najljubši letni čas.
da sneženje pomirja človeško dušo.
vsi, ki me poznajo, vedo, da mene nervira.
ja, zdaj se končno priznala.
in se ne bom opravičevala.
res ne maram snega.
smučanja.
zimskih olimpijskih iger.
(edino drsanje rada gledam)
kepanja.
sneženih možov.
plugov.
žičnic in gondol.
ne maram ....
in zdaj sem se odločila, da bo v mojem svetu ta teden padal kivi.
ja, kivi je tak luštn sadež.
čudovite travnate barve
in še tropsko sadje za po vrhu
(se mi zdi).
tako da.
lep teden vam želim.
vam veliko snega,
meni kivija.
no, v mejah normale, lepo prosim.

ps.
doma se gremo pomlad.

BBO_6579BBO_6510BBO_6587

sobota, 09. februar 2013

kje

me sprašujejo.
uri, kje si?
uf, še kar noro je.
doma sem.
pri miškolinu.
pri Mrju.
na vlaku sem.
s knjigo.
v službici sem.
pri klavirju.
pri notah.
pri kilogramih not.
s presenečenji.
(hvala Vesni in Mojci)
pri cvetlicah.

včeraj je bil kulturni dan.
letošnji je minil brez Mrjevega recitiranja pesmi.
in kakšnega petja na domači proslavi.
včeraj smo imeli druge sorte kulturni dan.
bolj mkdonalc -kulturniki smo bili.
jedli smo makarone s sirom, pice, krofe.
cel dan sem bila v pižami.
kavica gor, kavica dol.
pri sosedih, pri mami, doma.
toliko žeht, da jih nismo imeli več kam obesit.
in jaz sem se počutila kot šolarka, ki ima prve počitnice.
tako luštne so bile počitnice, a čisto malo in potiho komaj čakam spet ponedeljkovo glasbico.

zajtrk

vsi smo danes zajtrkovali hruško.
miškolin, Juan in jaz.
smo snedli kar celo.
no, Mr je svojo najbrž vzel v službo.
za malico.

BBO_6509BBO_6504

ponedeljek, 04. februar 2013

dobro jutro ponedeljek

naj se želje uresničijo.
taresnatorbica je spakirana.


miškolinove flaške so pomite.
kavica je bila njami.


ostanimo v cvetju.


dobro jutro, ponedeljek.

nedelja, 03. februar 2013

strah je votel,okrog ga pa nič ni


moja porodniška se je malo prej iztekla, kot smo vsi načrtovali.
sem naredila še kar pomembno avdicijo in jutri pričnem s službico.
tako se veselim.
hkrati me kar zmrazi od strahu.
da miškolina puščam.
in mama mi ves čas ponavlja ta neumen pregovor o strahu.
in mi je obljubila
da bo miškolin pri meni naredil svoj prvi korak in spregovoril svojo prvo besedo in vse ...
ah, mame ...

nedeljsko igračkanje

BBO_6460BBO_6447BBO_6463BBO_6440BBO_6442BBO_6464BBO_6445BBO_6443

neverjetno

kako neverjetno je,
da imata oba miškolinova staraata na isti dan rojstni dan.
še kar neverjetno.
pa je vseeno res.
včeraj smo bili pri atu M in danes pri atu C.
seveda nismo imeli s seboj fotoaparata.
(drugič.)
tako da imamo samo tole fotko.
od dveh čičotov.
miškolina in ata  Cja.
in ta fotka krasi zdaj eno atovo šalčko.
in že pije kavico iz nje.

vse najboljše, draga ata m in c.


opoldansko mižanje

ravno smo od kosilčka.
danes smo ga bolj na hitro odkljukali.
ker je bil miškolin že čisto fuč.
in zdaj končno miži.

BBO_6465BBO_6466

sobota, 02. februar 2013

jutro

redko se zgodi, da vstanem prej kot Mr.
danes sta še oba tipa v svojem svetu.
jaz pa tipkam kolumno,
na eno uho poslušam glasbo,
tuhtam, kaj vse na čaka danes.
komaj čakam, da vidim, kaj nam dan prinese.
lepo soboto vsem.