pridirjal je v dnevno.
dvajset čez šest.
danes je moj kres.
kar zajokal bom od sreče.
vse skupaj se je začelo enkrat marca,
ko je prijateljček v vrtcu praznoval rojstni dan.
kdaj imam pa jaz rojstni dan?
kmalu.
čez dva meseca.
a je to potem v četrtek?
em, ne.
ooo.
ampak jaz bi torto in zabavico in presenečenje.
uf, naslednja dva meseca bosta dolga,
mi govori nekaj v glavi.
ampak čez dober mesec imaš pa god,
zinem.
ker sem navajena blažiti situacije.
njegovo.
našo -
ker smo zdaj vsi v istem zosu.
kdaj?
najprej bo kres in potem bo tvoj god.
za moj god bo kres?
em ...
prepozno.
njegovi možgani so prehitri za moje obračanje besed.
zavijem z očmi.
pogledam proti Mrju.
skomigne z rameni.
ja, rečeva.
v koledar je narisal plamen .
da ne bom pozabil.
mhm,
si mislim svoje in delam neko čudno grimaso.
...
šibal je k atu.
in naredil neke sorte sklec -
za kondicijo, da bo mu lahko pomagal nanositi veje za kres.
potem se je vrnil in napisal recept za torto.
po nareku.
vic dneva je bila zanj beseda sol.
a kar z l-jem, čeprav je sou?
ne morem verjet.
in smeh.
pozabila sva na pecilni prašek.
zato ga tudi v torti ni bilo.
ja, bila je nizka.
bila pa je njegova.
s supermanom,
jagodami in smetano.
pomagali pa sva z malo miš.
pozno popoldne smo imeli lego zabavico.
in potem še kresovanje.
pred spanjem je pritekel še po objem.
in mi obljubil,
da se bo zjutraj,
ko se zbudi,
zadrl -
danes je moj god.
mhm, se nasmehnem.
če bo malamiš že pokonci, lahko.
jaja, saj vem,
me še polupčka.
mirno noč.
♥
Ni komentarjev:
Objavite komentar